SR EN

Strategija brez prioritet ni strategija, ampak opis lepih želja

Objavljeno: 16. 10. 2019.

Kje je Slovenija, ko gre za raziskave in razvoj (R&R)?

Pred kratkim je izšlo letošnje poročilo o globalnem inovacijskem indeksu (GII), ki ga pripravljajo Svetovna organizacija za intelektualno lastnino, ugledna poslovna šola Insead in Univerza Cornell iz ZDA.
  
V letošnjem poročilu o globalnem inovacijskem indeksu je Slovenija – med 137 državami – zavzela 31. mesto, lani je bila na 30., še leta 2015 pa na 28. mestu. To sicer še ni tako slaba uvrstitev, vendar je poslabšanje simptomatično, ker se nam enako (oziroma še slabše) dogaja na drugih evropskih in mednarodnih lestvicah. Seveda to ne pomeni, da nazadujemo v absolutnem smislu, ampak da drugi napredujejo hitreje od nas. Zdaj so pred nami že države, ki smo jih še nedavno gledali zviška: Češka, Estonija, Slovaška, Ciper, Malta. Dejstvo, da so druge nekdanje jugoslovanske republike uvrščene bistveno nižje, nam gotovo ne sme biti v tolažbo. Spomnimo se, da smo ob osamosvojitvi želeli postati »mala Švica«, ki na lestvici GII že leta prepričljivo vodi. Dobro napredujejo tudi nekatere druge manjše države, npr. Irska, Luksemburg, Islandija, pa v Aziji Singapur, Hongkong in Tajvan.

Če pogledamo splošen ekonomski napredek – merjen v BDP na prebivalca po kupni moči (PPP) –, je Slovenija v obdobju 2008–2018, glede na povprečje EU-28, napredovala z 78,5 na 87,2 odstotka in bila med petnajstimi članicami s pozitivnim rezultatom. To bi nas lahko pomirilo. A pogledati moramo, na čem sloni naša ekonomska rast: je to znanje ali intenzivnejše in slabo plačano delo? Delamo namreč več ur kot v večini držav EU, o plačah pa raje ne govorimo, dokler tretjina Slovencev živi na pragu revščine!

 

V obdobju 2007–2017 smo se iz brain gain pretvorili v brain drain državo: iz uvoznice možganov v tako, ki se bori z odlivom možganov. Še do danes tega problema ne obravnavamo dovolj odgovorno!


Letošnje poročilo evropske komisije European Innovation Scoreboard 2019 ugotavlja, da smo po inovacijski zmogljivosti v obdobju 2011–2018 zabeležili najhujši padec med EU-28, skupaj z Romunijo. V skupni oceni inovativnosti imamo zdaj skoraj 20-odstotni zaostanek za evropskim povprečjem. V človeškem kapitalu (indeks 103) in v naložbah podjetij v R&R (indeks 106) imamo sicer rahlo prednost, na vseh drugih področjih pa smo pod povprečjem EU in ne beležimo napredka. Žal je bila Slovenija pred nekaj leti že premeščena iz druge v tretjo skupino držav EU po inovacijskih zmogljivostih. Posebej zaskrbljujoče je, da so naše ocene vse slabše, bliže ko prihajamo na področje ekonomskih učinkov inovacijske dejavnosti (zaposlenost, izvoz novih inovativnih proizvodov in storitev, rast dodane vrednosti na zaposlenega idr.).
 

Inovacijski ekosistem in financiranje dejavnosti R&R

Dviganje produktivnosti in podporno okolje za inovacijske dejavnosti sta izziva večjega dela Evrope, ko se sooča s svojimi globalnimi konkurenti, od ZDA do Kitajske – ki neverjetno hitro prihaja po mnogih kazalcih na prvo mesto v svetu. Vsi še pomnimo, kako je EU sprejela lizbonsko strategijo in smo se države članice zavezale v tem desetletju za R&R nameniti tri odstotke BDP. Z izjemo Švedske, Danske, Avstrije in Nemčije tega ni izpolnil nihče, blizu so Finska, Norveška in Belgija. Drugod očitno tega ne jemljemo dovolj resno! V naši strategiji smo zapisali, da bomo dosegli celo 3,5 odstotka, javni delež pa 1,2 odstotka. Dejansko pa smo bili z vlaganji v R&R leta 2013 na 2,6 odstotka BDP, zdaj pa smo padli na 1,8 odstotka, ob tem ko država s proračunom od tega prispeva le petino (0,36 odstotka BDP)!

Globalni konkurenti se zavedajo, od česa je odvisna njihova mednarodna konkurenčnost: tako vlagajo ZDA 2,8 odstotka, Japonska 3,3 odstotka, Izrael 4,2 odstotka, Južna Koreja pa celo 4,4 odstotka BDP. Tega ne omenjamo le, ker je veliko odvisno od razpoložljivega denarja, ampak predvsem, ker ti odstotki odražajo odgovoren odnos politike pa tudi zavedanje gospodarstva, da sta od vlaganj v R&R odvisna konkurenčnost in sam obstoj podjetij.

Kljub v državnem zboru sprejete Raziskovalno-inovacijske strategije (RISS), v kateri se je vlada zavezala, da bo javni delež na ravni enega odstotka BDP, smo v obdobju po gospodarski krizi videli upadanje tega deleža z 0,52 na 0,36 odstotka BDP. To je nedopustno, prikrili pa smo problem z dvigom davčnih olajšav za podjetniške R&R stroške z 20 na 100 odstotkov – kar je rezultiralo v tem, da smo delež skupnih vlaganj lahko prikazovali na ravni čez dva odstotka in se v Bruslju hvalili, koliko prispeva gospodarstvo. Tako smo pred nekaj leti bili celo prvi med EU-28 po deležu vlaganj gospodarstva. Zmanjšanje proračunskih sredstev pa smo kompenzirali tudi s sredstvi EU, ki smo jih usmerili v ta namen – kar je samo po sebi vsekakor pozitivno, a je statistično zakrilo krčenje javnih vlaganj v R&R.

Vse to pa ni ostalo brez negativnih posledic: število raziskovalcev na javnih univerzah je upadlo za petino, plače nazadujejo, denarja za raziskovalno opremo ni – kar vse škoduje kvaliteti R&R dejavnosti in tudi študija. Potem pa se čudimo, zakaj naše univerze padajo na lestvicah kakovosti. Pravzaprav bi se morali čuditi, da ne padajo še bolj. Zadnji dve leti se je trend javnega financiranja R&R sicer nekoliko obrnil – vendar smo še daleč od enega odstotka.

Hkrati pa smo beležili vse večji odliv možganov (v Avstriji, Nemčiji, Švici so ta »brezplačni priliv« z veseljem sprejeli), nam pa je odhod okoli 25.000 srednje in visoko izobraženih kadrov povzročil veliko kadrovsko luknjo in neposredno izgubo najmanj dveh milijard evrov, dolgoročno pa še veliko več. V obdobju 2007–2017 smo se iz brain gain pretvorili v brain drain državo: iz uvoznice možganov v tako, ki se bori z odlivom možganov. Še do danes tega problema ne obravnavamo dovolj odgovorno!
Povedati je treba, da v primerjavi Slovenija-EU, po podatkih ARRS za obdobje 2008–2018, beležimo naslednje indekse: po številu raziskovalcev na prebivalstvo 98 odstotkov, po objavah v visoko citiranih publikacijah 106 odstotkov, po objavah v desetini najbolj citiranih publikacij celo 179 odstotkov. To pomeni, da manj raziskovalcev plasira več upoštevanja vrednih člankov in študij. Žal pa beležimo po relativnem faktorju vpliva 98 odstotkov, po skupnem inovacijskem indeksu le 80 odstotkov, po prijavah (ne še registriranih) patentov pa le 34 odstotkov (razmerje med vlogami in sprejetimi evropskimi patenti je skoraj 2:1). Če pa vzamemo registrirane triadne patente – torej zaščito našega znanja na glavnih svetovnih trgih –, beležimo celo absolutno nazadovanje: 18 leta 2005, 13 leta 2010 in le 10 leta 2015 (za primerjavo, čeprav bistveno večji državi: leta 2015 beleži Avstrija 462, Švica pa celo 1210 teh patentov).
 

Odlepimo se od linearnega inovacijskega modela

Bilo bi zelo enostransko, če bi govorili samo o odgovornosti politike in pomanjkanju denarja za raziskovalno dejavnost – kar je nedvomno nedopustno glede naše prihodnosti. Prav tako se moramo namreč vprašati, ali razpoložljiva sredstva koristimo optimalno in ali je naša inovacijska dejavnost dovolj učinkovita? Tudi tukaj je veliko upravičenih, kritičnih pripomb, a kaj ko vsak od podsistemov (gospodarska združenja, javne univerze, raziskovalni instituti) izvajajo na sistemske odločitve tak vpliv, da je potrebne spremembe zelo težko sprejeti in še težje izvajati. Naj spomnimo samo na primer sprejemanja novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovativni dejavnosti, ki ga krvavo potrebujemo, a se ne premakne nikamor. Od kod pa naj pride vpliv na politiko, da sistem modernizira, če ne iz te sfere oziroma ožje strokovne javnosti, ki problematiko in trende v svetu najbolje pozna in se mora zavedati, da tako ne moremo nadaljevati!
 

Naj spomnimo samo na primer sprejemanja novega zakona o znanstvenoraziskovalni in inovativni dejavnosti, ki ga krvavo potrebujemo, a se ne premakne nikamor. Od kod pa naj pride vpliv na politiko, da sistem modernizira, če ne iz te sfere oziroma ožje strokovne javnosti, ki problematiko in trende v svetu najbolje pozna.


Veliko je znakov, da je pri nas še vedno prisotna že presežena paradigma linearnega inovacijskega sistema, po kateri je treba iz javnih sredstev vlagati predvsem v bazično znanost, katere rezultati se bodo dalje razvijali v aplikativnih in razvojnih raziskavah, kar pa bo samo po sebi pripeljalo do novih izdelkov in storitev. Verjetno ni naključje, da imamo mi svet za znanost in tehnologijo, ki ima poleg tega bolj simbolično vlogo, Švedi pa imajo svet za inovacije, ki ga vodi predsednik vlade! To jih seveda ne ovira, da za temeljno znanost dajejo toliko sredstev, kolikor je potrebno. Številne države in celo pokrajine so v zadnjih letih sprejele svoje inovacijske strategije – dober primer je avstrijska Štajerska, ki je postala ena od vodilnih evropskih regij.

Druga in s tem povezana naša napaka je zanemarjanje netehnoloških oz. družbenih inovacij. To je dodatni dokaz, da še nismo sprejeli teh sprememb, zato pa tudi nismo razvili kompleksnega modela inovacij, kjer kot aktivni dejavniki nastopajo vsi, tudi država in končni potrošniki oz. uporabniki storitev. Mi še vedno delimo akterje na »institucije znanja« in gospodarstvo oz. ostale. Slednji res nimajo za osnovni cilj proizvajati novo znanje, vendar razvijajo novo znanje, ki je opredmeteno v izdelkih in storitvah, ki sicer ne bi bili sprejeti na trgu. V končni posledici podjetje, ki ni sposobno poslovati na trgu, ugasne. V ZDA je v zadnjih štirih letih kar 79 univerz in kolidžev doživelo konsolidacije (zaprtje, združitve in prevzemi), v prihodnjem letu pa se pričakuje še vsaj deset združitev po dveh ali več univerz. Tudi v Evropi poznamo združevanja in grozdenje univerz: v Belgiji, Danski, Estoniji, Grčiji, Norveški, Britaniji, posebej intenzivno pa v Franciji. Tam je bil leta 2013 sprejet zakon o visokem šolstvu in raziskovalni dejavnosti, ki je vzpodbudil, da je v obdobju 2014–2018 bilo uresničenih pet združitev in 19 grozdov – vse s ciljem doseganja odličnosti na osnovi kritične mase pa tudi racionalizacije stroškov delovanja.

Pri nas pa ustanavljamo šesto univerzo in se ne vprašamo, ali imamo dovolj kvalitetnih profesorjev, da bodo usposabljali študente za izzive 21. stoletja in radikalne spremembe na trgu dela. Ker ni tako, bi morali vse skupaj povezati v Slovensko univerzo (po vzoru izjemno uspešne University of California). To je že pred leti predlagal tedanji rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Stane Pejovnik, a se odlična pobuda še danes ne »prime«. Poljska vlada pripravlja združenje raziskovalnih inštitutov – po nemškemu modelu Fraunhofer. Zavedajo se tudi, da brez kritične mase (čeprav niso majhna država) ne bodo sposobni zmagovati na natečajih EU za financiranje raziskovalnih projektov. To je tudi naš problem, pa ne ukrepamo – in se tako odpovedujemo pomembnim sredstvom in partnerstvom.


Brez boljšega povezovanja in večjih vlaganj ne bo napredka

Čeprav je bil s formiranjem devetih strateško-raziskovalnih inovacijskih partnerstev v okviru strategije pametne specializacije nedvomno narejen dober korak v pravo smer: povezovanje in razvoj strategije od spodaj navzgor. Povezovati se je začelo kar 783 akterjev iz gospodarstva in drugih sfer, šele prihodnja leta pa bodo pokazala, kako močan je dolgoročni interes za konstruktivno povezovanje in združevanje sil in s tem doseganje kritične mase, koliko pa gre predvsem za pridobivanje javnega denarja. Žal je proces grozdenja dal zelo skromne rezultate, saj je bil zasnovan na klasičnem modelu povezovanja po vertikalni verigi vrednosti, danes pa uspevajo mednarodni inovacijski supergrozdi, katerih ekonomska moč je primerljiva z našim BDP!
Eden glavnih problemov naše nezadostne inovativnosti je razpoložljivost rizičnega kapitala (tega je v Evropi šestkrat manj kot v ZDA, kjer je v obdobju 2007–2016 porastel s 25 na 38 milijard evrov, v EU pa v istem obdobju padel s 6,7 na 6,1 milijarde evrov). V Sloveniji je tega kapitala – v odnosu na BDP – še šestkrat manj kot v EU! Letošnje poročilo GII nam za rizični kapital daje oceno 3.9, kar je najnižja ocena med vsemi desetimi področji inovacijskega ekosistema. Potem ni čudno, da morajo naši mladi podjetniki inovatorji iskati kapital po svetu in ga nekaterim tudi uspe dobiti (letno okoli 150 milijonov dolarjev).

Kot posamezniki smo Slovenci ambiciozni, vztrajni in uspešni – zgledujmo se po odličnih športnikih. Problem pa je timski pristop in povezovanje, kar vodi v dramatično fragmentacijo že tako ali tako omejenih potencialov. Odličnost šteje danes samo še na globalni ravni in tam je trg praktično neomejen. Kritična masa za doseganje odličnosti na mednarodni ravni je vse višja, mi pa temu trendu ne sledimo, kar je škodljivo tudi pri mednarodnem sodelovanju, kajti ko potencialni tuji partnerji (kjer dela pri nekem projektu recimo 30 strokovnjakov) vprašajo za velikost našega tima, dobijo odgovor tri do pet – in gredo raje drugam.
Po dostopu do kreditnih sredstev ima Slovenija v GII najnižjo, tj. 94. mesto med vsemi 87 kriteriji, hkrati pa banke »sedijo« na približno 23 milijardah evrov. Zakaj ne zaupajo domačim podjetnikom inovatorjem in mislijo, da bodo zaslužile več, če denar plasirajo na tujih denarnih trgih? Vrsta napačnih ukrepov je zamajala zaupanje ljudi v slovenski trg kapitala, in kot ugotavlja prof. Lojze Sočan, smo po upravljanju kapitala celo slabši od povprečja v Južni Evropi.

V splošnem pomanjkanju finančnih virov (tako bančnih kreditov – gospodarstvo ima zdaj manj izposojenih sredstev kot v zadnjih dvajsetih letih – kakor tudi rizičnega kapitala) seveda ne gre kriviti nikogar, ko skuša zakonito pridobiti podporo za svoj obetavni projekt. Ker pa je vseh javnih in zasebnih virov tako malo, je toliko pomembneje, da gredo te podpore za resnično perspektivne projekte. To so predvsem za področja, kjer Slovenija dejansko ima objektivno ugotovljene in priznane primerjalne prednosti – te pa morajo biti nosilna os razvojne strategije. Naša osnovna težava je, da se nobena vlada ne odloči za sprejem razvojne strategije z ustreznimi prioritetami. Imamo sicer številne strateške dokumente, ki jim pa manjka prav to, poleg tega pa so večinoma še med seboj nepovezani. Strategija brez prioritet pa ni strategija, ampak opis lepih želja!


Nacionalnemu posvetu naproti

Vsega tega se zdaj zaveda vse več institucij, ki skušajo prispevati k preseganju opisanega stanja. Na primer Gospodarska zbornica Slovenije se je aktivno vključila v sistem SRIP (Strateška razvojno-inovacijska partnerstva) ter KOC (Kompetenčni centri za razvoj kadrov), kjer gre za razvijanje potrebnih kompetenc. Vzpodbuja digitalizacijo in zastavila je strateški cilj, da do leta 2023 dosežemo dodano vrednost na zaposlenega 60.000 evrov. Inženirska akademija Slovenije že vrsto let pripravlja koristne letne analize inovacijske dejavnosti in trajnostnega razvoja, SAZU pa je letos ustanovila svoj razvojni svet.
Slovensko inovacijsko stičišče, SIS EGIZ, od ustanovitve pred tremi leti opozarja na omenjeno problematiko in za zgodnjo pomlad pripravlja nacionalni posvet, kjer bodo sprejeta priporočila za najpomembnejše spremembe, ki jih moramo uveljaviti, če želimo uspešneje napredovati v smeri ekonomije in družbe znanja in se izogniti usodi polkolonialnega gospodarstva in posledično naraščanju revščine.

Najnovejša McKenziejeva študija o implikacijah digitalizacije v naši regiji opozarja, da bi se v Sloveniji čez pet let lahko soočili s 24-odstotno stopnjo brezposelnosti, če v kratkem ne uveljavimo vrste strukturnih reform. Podobni pozivi prihajajo že nekaj časa iz evropske komisije, OECD in Svetovne banke – a žal ostajajo brez pravega odziva!
Glavni cilj nacionalnega posveta je ozavestiti politiko ter ožjo in širšo javnost, s poudarkom na gospodarstvu in raziskovalni sferi, da moramo prioritetno razvijati naš inovacijski ekosistem. Predhodno bo o tem govora na ožjih tematskih delavnicah. Velik del naših inovacijskih akterjev meni, da takega ekosistema za zdaj še nimamo, medtem ko si preštevilne, a kadrovsko, finančno in programsko podhranjene institucije prizadevajo uresničevati to vlogo. Zunaj vsakega dvoma je namreč, da so svojo inovacijsko sposobnost uspešno razvile le tiste države, ki tak sistem imajo in so prek njega vzpostavile koherentno okolje in razmere delovanja, znotraj katerega inovacijski akterji iz vseh sfer razvijajo odličnost, krepijo kritično maso in se kar najširše povezujejo v svetu z namenom doseganja mednarodne konkurenčnosti. V literaturi se je uveljavil izraz ekosistem, ker povezuje v funkcionalno celoto vse relevantne politike, institucije, instrumente in vrednote, ki vodijo v učinkovito uresničevanje inovacij kot nosilnih stebrov razvojne strategije.

Med glavnimi predlogi, ki jih bo nacionalni posvet obravnaval, velja omeniti:
• potrebujemo odločne korake v smeri razvoja sodobnega inovacijskega ekosistema (večja pozornost inovacijam, boljša usklajenost med delovanjem ministrstev, popravki v davčnem sistemu in ostali zakonodaji, v skladu s potrebami družbe in ekonomije znanja);
• uresničiti je treba zavezo iz strategije RISS glede financiranja dejavnosti R&R – zlasti takoj zagotoviti en odstotek BDP javnih sredstev;
• proaktivno vzpodbujati povezovanje v sami akademski raziskovalni sferi kakor tudi partnerstvo z gospodarstvom, da bi dosegali kritično maso in konkurenčno stopnjo mednarodne odličnosti na področjih, kjer imamo za to pogoje;
• zagotoviti bistveno več tveganega kapitala in ustvariti druge pogoje za hitrejšo rast obetavnih start-up podjetij;
• akcijski program za repatriacijo vrhunskih slovenskih raziskovalcev iz sveta in zmanjšanje odliva možganov. ●

Prof. dr. Boris Cizelj je delal kot raziskovalec in opravljal nekaj vodstvenih funkcij. Zdaj se kot svetovalec na Slovenskem inovacijskem stičišču – SIS EGIZ ukvarja s pogoji za uspešno inovativno družbo in gospodarstvo ter vodi globalno mrežo za ekonomijo znanja, KEN, s sedežem v Bruslju.

https://www.delo.si/sobotna-priloga/strategija-brez-prioritet-ni-strategija-ampak-opis-lepih-zelja-236765.html

Dodajte komentar